Tridentinski cerkveni zbor je med drugim znova naznanil, da je zakon zakrament in ga nihče ne more razveljaviti. Pod nadzorom Cerkve je postala poroka zapovedan javen obred, brez ustreznih formalnosti sklenjene zakonske zveze niso bile več veljavne. Mlada sta pred poroko morala dobiti dovoljenje staršev, pred samo poroko so uvedli oklice (trikratno naznanilo v cerkvi, kdo se namerava poročiti), pri sami poroki pa naj bi bile prisotne tri priče, med njimi duhovnik, ki pozna ženina in nevesto. Ob poroki so bili vpisani v poročno knjigo podatki o datumu poroke, kraju in številki ženinove hiše, priimek in ime ženina, njegova vera, starost, stan (neporočen ali vdovec), rojstno ime in  priimek neveste, njena vera, starost in stan (neporočena ali vdova) ter imena, priimki in poklici staršev ter prič.

Primer poročne knjige v nemščini je iz dela Rodbinski priimki in imena v maticah župnije Žusem med leti 1755 – 1800 [Kos & Hozjan, 2011, 6]